Ljubljansko barje

Pisatelj Fran Levstik Ljubljansko močvirje preimenoval v Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo in Ižanci mu še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje.

Ljubljansko barje se razprostira na okrog 150 kvadratnih kilometrov ravnice med Ljubljano, Vrhniko, Igom in Škofljico. Pravzaprav je to več kot 200 m globoka poznopliocenska udornina izpred dveh milijonov let, ki je nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Zaradi mnogih svojih posebnosti, ki smo jih žal opazili šele v zadnjem času je celotno območje v postopku za razglasitev krajinskega parka.

Središče Barja je Črna vas (ime je dobila po črni zemlji). V bližini vasi so v letih 1937-1938, po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, zgradili cerkev Sv. Mihaela, ki je najlepši arhitekturni spomenik na Barju. Zaradi slabe nosilnosti tal stoji cerkev na okoli 350 osemmetrskih pilotih.

Glavna reka, ki se vije na površju Ljubljanskega barja, je Ljubljanica, ki teče skozi celotno barje in je vir življenja na Barju.